Slovensko šolstvo v Italiji, predvsem na območju Trsta in Gorice, ima bogato zgodovino. Tu se je šolski sistem začel razvijati že od leta 1866, potem ko je Avstroogrska odobrila svojo šolsko reformo. Nastale so številne javne osnovne šole, na tržaškem in goriškem podeželju, medtem ko so se v mestnih središčih, tudi zaradi nasprotovanja občinskih oblasti v rokah italijanske večine, začele delovati predvsem zasebne osnovne šole. V obdobju pred prvo svetovno vojno je bil razvoj slovenskega osnovnega šolstva na tem teritoriju posebno uspešen.
Omembe vreden je tudi razvoj slovenskega višjega šolstva. Prve slovenske državne višje šole so namreč nastale v Gorici, kjer so že leta 1871, v sklopu nemškega učiteljišča, začeli delovati samostojni oddelki s slovenskim učnim jezikom. Leta 1874 je zaživelo samostojno moško in žensko učiteljišče, leta 1908 pa je v okviru mestnega Staatsgymnasiuma nastal samostojni slovenski gimanzijski oddelek . Končno leta 1913 so si Slovenci izborili tudi prvo slovensko državno gimnazijo, ki je delovala v samem mestnem središču.
Dogodki vezani na prvo svetovno vojno, posledice Gentilejeve reforme in obdobje fašizma so bili za slovensko šolsko mrežo na Primorskme hud udarec. Po prvi svetovni vojni je slovensko šolstvo, sicer v okrnjeni obliki, ponovno zaživelo v novi državi, a le za kratek čas. Do leta 1923 so delovale slovenske osnovne šole in učiteljišče, slovenska gimnazija pa ni bila ponovno ustanovljena. S šolskim letom 1923/24, ko stopi v veljavo Gentilejeva reforma, poučevanje slovenskega jezika v italijanskih šolah za prve razrede. Ostali razredi so s starimi programi nadaljevali šolanje do leta 1928, ko je slovenščina dokončno izginila iz italijanske javne šole. Leta 1930 je bila ukinjena tudi Ciril Metodova privatna šola pri svetem Jakobu v Trstu.
Slovensko šolstvo je doživelo svojo začasno obnovo leta 1944, ob nemški okupaciji Primorske, dokončno pa se je uveljavilo po drugi svetovni vojni, za časa Zavezniške vojaške uprave. Dne 8.avgusta 1945 je dekret ZVU ponovno odprl vrata šolam s slovenskim učnim jezikom v Gorici in Trstu in to v vseh krajih, kjer je delovalo pred letom 1914.
Ob umiku Zavezniške vojaške uprave je Italija priznala slovenske šole »de facto«, najprej v Gorici leta 1947, leta 1954 tudi na Tržaškem. Tu so bile šole izrecno zaščitene tudi z mednarodnim sporazummom (Londonski memorandum), ki predstavlja še danes pravno osnovo za zaščito slovenskih šol takratnega Svobodnega tržaškega ozemlja.
Šele leta 1961 je zakon št.1012 priznal šole s slovenskim učnim jezikom tudi “de iure” in določil, da je njihova ustanovitev oz.ukinitev, znotraj italijanskega šolskega sistema, možna le z odlokom Predsednika Republike. Šole s slovenskim učnim jezikom upoštevajo učne programe in pravni red italijanskih šol, z razliko, da je jezik poučevanja vseh predmetov, razen italijanščine in tujih jezikov, slovenščina.
Zakonu leta 1961 so sledili drugi, med katerimi velja omeniti zakon 932, ki je uredil vprašanja okrog šolskega osebja in zakon 38/01 s členi 11-13. Na osnovi slednjega je bil ustanovljen Posebni urad za pouk v slovenskem jeziku, slovensko javno šolstvo pa se je širilo tudi v videmsko pokrajino, kjer je v obdobju pred združitvijo Italije delovalo le nekaj redkih vaških šol v Nadiških dolinah od osemdesetih let dvajsetega stoletja pa privatna dvojezična šola.
Mehanizem zaposlovanja na slovenskih šolah temelji na zakonski uredbi št.297 z leta 1994 in zakonski uredbi št.59 z leta 2017 na osnovi katere Deželni šolski urad FJK razpisuje posebne natečaje.
Številni drugi specifični ministrski predpisi urejujejo delovanje slovenskih šol, niso pa bili zbrani v enotno zakonsko besedilo.
Velja omeniti, da je zakon 107/15 in sicer člen 1, odstavek 197 pooblastil Ministra za izobraževanje, da izda odlok, v katerem specifično določi pravila, ki veljajo za:
- začetno izobraževanje in usposabljanje, habilitacijo in zaposlitev učnega osebja;
- zaposlitev, izobraževanje in ocenjevanje dela ravnateljev;
- pravica do zastopanja, ki je vezana na reformo kolegialnih organov na državni in lokalni ravni;
V skladu z zakonom je meseca oktobra 2015 bil objavljen Ministrski odlok št.809.